Iskrena zgodba o duševnem zdravju: Tone Vrhovnik Straka predstavil svoj prvenec
Skoraj dvourni pogovor je vodila strokovna vodja SVZ Hrastovec Tadeja Bohak, ki je navzoče tudi pozvala k vprašanjem, da so lahko podelili svojo izkušnjo in pogled na avtorjevo osebno zgodbo. Tone Vrhovnik Straka je zgodbo predstavil jasno in odkrito, brez dlake na jeziku je spregovoril tudi o stvareh, ki velikokrat v medijih ne najdejo prostora za debato. Bil je hospitaliziran na ljubljansko psihiatrijo, a si je, kljub slabi prognozi, uspel urediti »normalno« življenje; končal fakulteto, dobil službo, se poročil in ustvaril družino. Skozi pripovedovanje je izpostavil, da se mu je uspelo najbolje vključiti v družbo z aktivnim sodelovanjem preko tekaškega foruma, kasneje tudi preko plavalnega društva. »Gre za dobro izkušnjo kako se vračati v družbo – ne samo po liniji, ko se »norci« družimo me seboj, ampak, da doživiš, da te sprejmejo tudi »navadni« ljudje. Pisatelj namreč meni, da so oblike druženja, ki niso povezane z omenjenostmi, najboljša pomoč in zdravilo, da okrevamo.
Z duševnim zdravjem se, ravno zaradi svoje osebne izkušnje, ukvarja že štirideset let in v tem času si je nabral ogromno izkušenj in slišal nešteto zgodb, ki pa so si bolj ali manj zelo podobne. »V zadnjih letih ugotavljam, da so razmere, ki smo jim bili priča na primer leta 1986, danes še slabše in že takrat je bilo slabo! Prejšnji teden sem dobil od znanke informacijo, da ljudje v univerzitetni kliniki ležijo dan, dva zvezani in v plenicah,« pripoveduje Vrhovnik Straka in hiti z obrazlago kako drugod po Evropi in svetu uspešno uvajajo veliko bolj humane postopke. »Še vedno me bega vprašanje, kako lahko državna meja spremeni odnos do človeka. Na eni strani ga dojemajo kot nevarno osebo, s katero se morajo ukvarjati na grob način, a le nekaj metrov stran obstajajo za osebo z istimi težavami bistveno bolj humani načini tretiranja,« opisuje Tone, ki si je ponosno nadel oznako preživel, saj s tem želijo tudi pokazati psihiatrom, da so si uspeli sneti okove, ki so jih sestavljale neštete tablete, ki so jim jih predpisali.
Medvrstniška podpora je pomembna
Tone Vrhovnik Straka je tudi predsednik društva Poglej!, ki sta ga leta 2011 ustanovila z Renato Ažman. Tudi ona je napisala knjigo o duševni bolezni – depresiji z naslovom Depra, ki je po Tonetovem mnenju en najboljših prikazov kako zgleda depresija, saj jo je pisateljica tako rekoč secirala in pristno predstavila vse grozne občutke, ki jih je doživljala med depresijo. S strokovno vodjo SVZ Hrastovec sta uspela najti tudi skupne točke, kjer menita, da je ravno medvrstniška podpora ključnega pomena pri vseh, ki trpijo za duševnimi boleznimi in da se s pogovorom in poslušanjem da veliko storiti. »Pomembno je, da predstavimo strahove in jih sprejmemo, saj le na tak način ne bodo več tako srhljivi. Udomačimo jih do mere, da niso nevarni. Ljudem pomaga, da se ne bojijo več in to je po mojem mnenju namen duševnega zdravja,« pojasnjuje Tone.
V zavodu našli svoj mir
Med udeleženci je bilo kar nekaj stanovalk in stanovalcev SZ Hrastovec, nekateri med njimi so se opogumili in tudi predstavili svojo zgodbo, ki je v veliki večini prežeta z žalostnimi dogodki. A prav vsak je izpostavil, da mu je v zavodu lepo, da so tukaj našli svoj mir in ta je za njih lepo poskrbljeno. »Nikoli mi ni bilo tako lepo, kot mi je tukaj,« nam je zaupala Viktorija. Strokovna vodja zavoda Tadeja Bohak je potrdila, da se veliko stanovalk in stanovalcev v njihovem zavodu počuti dobro in kot doma, saj so tukaj našli podporo in ljudi, ki jim prisluhnejo in jim pomagajo, ko potrebujejo pomoč.
Kdaj bodo stanovalci lahko zaživeli na svojem?
Pogovor je nanesel tudi na deinstitucionalizacijo, ki jo Tone Vrhovnik Straka na polno podpira, saj verjame, da bodo ravno oni lahko pomagali vsem, ki so sedaj v zavodu, da bodo lahko zaživeli »zunaj zidov« ter dejal: »Spustite ljudi ven, mi smo pripravljeni pomagati.« Vprašanje, kdaj bodo lahko v polnosti izpeljali proces deinstitucionalizacije, je Tone Vrhovnik Straka naslovil tudi na direktorja SVZ Hrastovec, ki je povedal, da si kot direktor želi, da gredo naprej tudi v tej smeri v zavodu, a z veliko mero previdnosti: »To so naši ljudje, ki jih ne jemljemo kot eksperiment, kot poskusne zajčke. Povprečna starost naših stanovalcev je 59 let in kar 240 jih živi zunaj lokacije Hrastovca v bivalnih enotah. Seveda je moje stališče, da se vrnejo domov, a hkrati želim, da morajo tudi tam imeti podporo okolja. To so naši ljudje, ki se tukaj počutijo dobro in na državi je, da tudi, ko zapustijo naš zavod poskrbi za njihovo podporo tudi naprej. Žal smo že imeli primere, ko so se po določenem času vrnili v zavod v zelo slabem stanju in tega ne želimo, da ponovno doživijo.«
Varovalni oddelki so sistemska težava, ki jo mora urediti država
V diskusiji so se dotaknili tudi dogajanj na varovalnih oddelkih, ki so tudi v SVZ Hrastovec prezasedeni, saj so dolžni sprejeti vsakega, ki ga sodišče pošlje k njim. Svojo zgodbo je predstavila tudi predstavnica svojcev, ki ima na varovanem oddelku svojo hčerko Leo, ki je v zavod prišla iz ljubljanske psihiatrije. Leina mama je povedala, da ko se je po prvi hospitalizaciji, ko je imela 16 let, vrnila domov, svoje hčerke ni prepoznala. Niso vedeli kako naprej, težave so se samo poglabljale in po spletu naključij se je Lea odločila, da odide v SVZ Hrastovec, saj da imajo tam bazen. Sedaj biva na varovanem oddelku in je tukaj zadovoljna in se rada vrača v zavod, ko jo mama čez vikende vzame domov. Spregovorila je tudi vodja varovanih oddelkov gospa Silva, ki je pojasnila da v res izjemnih primerih, ko drugače ne gre, uporabijo posebne varovalne ukrepe. »Stanovalca poskušamo drugače motivirani, preusmerimo mu misli, ga peljemo na sprehod,« pripoveduje vodja varovanega oddelka in doda, da so tudi zaposleni v stiski, ko morajo tak ukrep tudi izvesti.
Prijeten pogovor o težkih in bolečih zgodbah je zaokrožilo sproščeno druženje ob pogostitvi, a še pred tem se je za mizo za nakup in avtorjev podpis vila kar dolga kolona knjižnih moljev, ki so želeli dobiti svoj izvod knjige in avtorjev podpis. Govoriti o duševnem zdravju javno, glasno in realno, brez olepševanj, je pot, ki vodi do bolj odprte družbe z manj stigme in predsodkov, ki sta še kako preveč prisotna v naši družbi.
