Sodobni trendi razvoja socialnega varstva so pokazali, da je treba ljudem s posebnimi potrebami zagotoviti primerne oblike življenje in bivanja, saj dosedanje oblike skrbi, še zlasti namestitve v dolgotrajne oblike bivanja ali nameščanje v gradove, ne ustrezajo sodobnim paradigmam kakovosti življenja, ker ne zagotavljajo osnovnih potreb po intimnosti ali individualnosti. V zavodu tako predvidevamo manjše enote, ki bodo v stanovanjih ali večjih stanovanjskih hišah, ki lahko nudijo bivanje in življenje eni do dvanajstim osebam, pri čemer ima vsaka oseba svojo sobo ali si jo deli z največ še eno osebo.

Lokacija teh stanovanj oziroma stanovanjskih hiš je v urbanih naseljih, kjer imajo stanovalci možnost lažjega dostopa do splošnih dobrin, kot so trgovina, banka, cerkev, avtobusna postaja, medicinska oskrba itd. Navadno se tam stanovalci poslužujejo običajnih služb, ki so sicer prehodnega značaja in služijo učenju za samostojno življenje. Cilj je, da se stanovalci po določenem času (v roku enega do treh let) preselijo in po možnosti zaživijo samostojno.

V dislociranih bivalnih enotah se kader zagotavlja iz vrst zaposlenih delavcev zavoda, javnih del, prostovoljcev in svojcev, ki so pripravljeni na sodelovanje, ob tem pa se kadrovske potrebe usklajujejo z obstoječimi normativi in dejanskimi potrebami posamezne dislocirane enote.

Kvalifikacijska struktura vključenih delavcev v neposredno delo v enotah temelji na zdravstvenem tehniku, animatorju, bolničarju – negovalcu, medtem ko so strokovne storitve zagotovljene z mobilno strokovno službo, obstoječimi službami v mreži lokalne skupnosti (zdravstveni dom, center za socialno delo) oziroma drugimi strokovnimi službami zavoda.